Že iz otroških let sanjam o tem, da bi delala z glino ... ampak potem iščem izgovore zakaj tega ne morem početi ... ni časa, prostora, ustrezne opreme. No, včasih pa mi le uspe sesti za vretence in ustvarjati. Ko s prsti zarijem v tisto kepo mehke in voljne gline imam občutek take kreativne svobode kot pri redko kateri stvari ... vsak trenutek so odprte vse poti in lahko sledim sliki v glavi ali pa se enostavno prepustim ... Žal nimam peči, da bi izdelke tudi spekla, ampak tudi posušena glina ima svoj čar. Le njena krhkost ji ne govori v prid.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar